Spodaj najdete potopis za Beograd, ki sta nam ga poslala Vera in Gregor. Vabljeni k branju.
Beograd 2018 – 2019
Beograd me je doslej gostil že štirikrat in zanimivo, vsakič za nekaj časa dlje kot prejšnjikrat. Prvič smo se z kolegi ob beograjski trdnjavi ustavili na zajtrku ob šestih zjutraj leta 2016 – na poti domov iz Prizrena na Kosovem. Po sendvičih in hladni instant kavi iz tetrapaka smo za 10 minut pretegnili noge, potem pa nadaljevali pot proti Sloveniji. Za prvič je bilo torej le slabih 30-40 minut …
Po spletu naključij, moja draga je po rodu iz Srbije, sva skupaj odpotovala v Beograd konec aprila leta 2018. Skupaj z še enim prijateljem smo za 3 dni bivali v hotelu v severnem predmestju Borča, sicer le slabih 5km od središča mesta. Po kratki osvežitvi v hotelu smo se popoldne prvega dne odločili za potep po mestnem središču. Avto smo pustili v bližini Pančevaćkega mostu in peš nadaljevali / raziskovali mesto. Slučajno smo naleteli na stavbo slovenskega veleposlaništva (na Dositejevi ulici), nato pa smo mimo letalske akademije (občudovali smo razstavljeno legendarno jugoslovansko lovsko letalo Jastreb J-1) prispeli do živalskega vrta. Sicer ga nismo obiskali, je pa zanimivo več kot polovico manjši od ljubljanskega. Odprt je bil leta 1936 in se razteza na 7ha površine. Na SV delu spodnje kalemegdanske terase lahko občudujete zanimive živalske primere, kot so npr. beli lev, beli tiger in beli bizon, podvodne konje, egiptovskega jastreba, polarne medvede, dvobarvnega (medarskega) jazbeca in še mnoge druge …
No, nas tri je pot vodila skozi Vidin vrata na spodnji del znamenite Beogradske trdnjave oz. Kalemegdana. Trdnjava je izjemen zgodovinski spomenik, razteza se na površini 60ha in je razdeljena na t.i. Zgornji in Spodnji Kalemegdan. Ime Kalemegdan je turškega porekla in izhaja iz časa turške zasedbe. Na strateški točki, to je sotočje Donave in Save, je že v rimski dobi stal manjši kastrum (predvideva se, da je približen čas izgradnje med 6. in 11. letom n.š.) , katerega je kasneje bizantinska vojska razširila v prvotno trdnjavo. Ker se je nahajala na stičišču poti raznih preseljevanj in vpadov plemen in narodov, ne čudi dejstvo, da je bila skozi zgodovino večkrat deloma porušena in na novo pozidana. Vsak zavojevalec je dodajal svoj stil arhitekture in gradnje, zato lahko občudujete različna vhodna vrata, stolpe, obzidja in trdnjavske komplekse, kateri so na informativnih tablah dobro opisani. Medtem ko na spodnjem platoju večinoma najdete urejen park in ostanke obzidij ter stolpov, je gornji plato Kalemegdana zgodba zase. Z nemalo težavami (zaradi invalidskega vozička) smo obkrožili trdnjavo in prispeli na zgornji del, kjer se je najlepše sprehoditi po t.i. veliki promenadi. V ogromnem parku lahko občudujete številne spomenike, fontane, paviljone, kapelice, seveda pa ne gre mimo številnih prodajalcev spominkov. Povejte jim, da ste iz Slovenije, pa ste njihovi – če pa kupite majčko, leseno čutarico ali druge drobnarije, pa še toliko bolj. Z veseljem vam povedo kaj si ogledati, kje kaj dobrega pojesti ter kaj se v Beogradu na splošno dogaja. Ker bi predolgo opisoval vse, naj vam tukaj samo naštejem česa ne spreglejte na Kalemegdanu: vojaški muzej (notranji in zunanji eksponati), muzej mučilnih naprav (sami presodite o obisku), Karađorđeva vrata in Despotova trdnjava, galerija naravoslovnega muzeja, lunapark, Dinopark, številne športne površine (košarka, mali nogomet …). In za konec obiska trdnjave smo se seveda ustavili še pri spomeniku Pobednika (Zmagovalca) – kip kiparja Ivana Meštrovića je bil postavljen leta 1928 in ponazarja zmago Srbov nad zavojevalci Beograda, številni pa ga smatrajo tudi širše, kot simbol zmage Srbije. Zmagovalec je poleg Kalemegdana največja znamenitost Beograda. Še tale nasvet – iz obzidja pri spomeniku je lep razgled na sotočje Donave in Save, primerna točka da se ob prijetnem »vodnem« tihožitju spočijeta duša in telo.
Peš spoznavanje Beograda slej kot prej prikliče dve neželeni tetki – lakoto in žejo. Zato smo se od trdnjave podali na raziskovanje starega mestnega jedra začenši z ulico Knez Mihajla. Če se vrnete preko Velike Promenade na glavno ulico, se samo čez cesto prične t.i. peš cona. Tukaj lahko občudujete številne zgodovinske stavbe in palače iz druge polovice 19. stoletja. Vrli Srbi so uspeli med secesijske stavbe umestiti tudi kakšen moderen »šoping« center. Očitno imajo naši južni bratje precej bolj lagoden pogled na mešanje različnih prostorskih stilov (in to velja za večino mesta).
Za domačine je »knezmihajlova« srce mesta, saj lahko tukaj najdete številne trgovinice, lokale, hostle, menjalnice ter ulične prodajalce in umetnike. Lakota in žeja sta bili torej hitro ukročeni, opremljeni z manjšim hotelskim zemljevidom pa smo prišli na idejo, da bi bilo pametno poiskati pot do avtomobila. Knez Mihajlova ulica nas je pripeljala do Trga republike. Mnogi ga imajo za glavno mestno središče, kjer lahko posedite v Gradski kafani (mestni kavarni), ob trgu pa najdete tudi zgradbo Narodnega gledališča, Narodnega muzeja, palača Riunione, ter park Zorana Djindjića. Trg republike zaključuje spomenik knezu Mihajlu Obrenoviću – na veličastnem podstavku z različnimi reliefi sedi na konju v poveljniški pozi.
Iskreno priznam, bolj po sreči kot pameti smo prispeli do t.i. boemske četrti oz. Skadarlije. Čeprav gre za zelo majhen del mesta, ga dnevno obišče do 20.000 obiskovalcev. Zaradi bližine gledališča so številne kavarne na tem območju obiskovali znani igralci, umetniki in drugi pomembneži, od tod neuradno ime boemska četrt. Tukaj boste našli najboljše srbske restavracije in kavarne, kot so »Tri šešira«, »Dva jelena«, »Potujući glumac« in podobne … Opozorilo – na prosto mizo se čaka precej časa in cene hrane ter pijače niso ravno najnižje! Se je bilo pa prijetno sprehoditi v vrvežu različnih jezikov, žive domače glasbe iz restavracijskih vrtov in vonja najboljših specialitet …
Medtem ko je bil naslednji dan rezerviran za privatne (familiarne) zadeve, smo se za soboto odločili narediti izlet do Avale. Avala je neke vrste beograjska »Šmarna gora«. Priljubljena izletna in pohodniška točka se nahaja približno 20km JV od središča mesta. Ker je ravno na ta dan potekal tradicionalni beograjski maraton, smo za sicer polurno vožnjo tudi mi opravili mini maraton po manj znanih ulicah mesta in mimogrede spoznali, da so srbski policisti prijazni, če jih kaj prijazno vprašaš.
Na 511m visok hrib vodi sicer malo zavita a udobna cesta, lahko pa pustite vozilo ob vznožju in se nanjo povzpnete po eni izmed številnih lahkih pohodnih poti. Ob vznožju Avale se nahaja manjši hotel, ob pohodnih poteh ter na vrhu pa najdete več planinskih postojank. Največje zanimivosti na Avali so tri: Spomenik neznanemu junaku (mavzolej v spomin na padle vojake v 1. svetovni vojni), Spomenik sovjetskim vojnim veteranom (umrlim v letalski nesreči leta 1964) ter seveda nezgrešljiv 204m visok Avalski (televizijski) stolp, kateri je seveda spet eden od simbolov mesta Beograd. Zgrajen je bil med leti 1961-64, na žalost deloma porušen leta 1999 (napad zveze NATO), leta 2007 pa so pričeli z obnovo, katera je bila zaključena jeseni leta 2009. Nanj se lahko povzpnete z dvigalom (predlagam, da imate precejšnjo mero potrpljenja zaradi čakalne dobe), nudi pa restavracijo in kavarno na višini 119m in razgledno ploščad na višini 122m. Občudujete lahko pogled na Beograd, bližnje zaselke ter precejšnje območje Šumadije proti jugu. Ob čistem ozračju lahko ob vijugasti »kači« (Donavi) pogled seže vse do Smederevega. Ob stolpu se nahaja manjše parkirišče, trgovina z prigrizki, pijačami in spominki, v okolici pa je več piknik prostorov in otroških igrišč.
Zadnji dan dopoldan sva z drago obiskala prijatelje v Novem Beogradu, najin sopotnik pa se je podal na raziskovanje največjega Bolšjega trga v mestu. Nahaja se le 250m od železniške postaje Novi Beograd. Gre za 23ha veliko odprto tržišče, kjer je možno najti prav vse – tekstil, avto deli, plastični predmeti, sadje in zelenjava, gospodinjski pripomočki, porcelan, ostanki iz zgodovine, idr … Seveda ne gre brez obveznega barantanja.
Za konec smo si prihranili še eno najbolj obiskanih znamenitosti Beograda – Hišo cvetja na Dedinjah. Hiša cvetja je bila nekoč pomožna pisarna z urejenim vrtom, po smrti jugoslovanskega voditelja Josipa Broza – Tita pa je postala njegov posmrtni mavzolej (kasneje je bila zraven njegove grobnice pokopana še žena Jovanka Broz). Nahaja se ob robu znamenitega Hayd parka na Dedinjah, občudujete lahko Titovo nekdanjo pisarno, makete Titovih ladij in znamenitega modrega vlaka, razstavo štafetnih palic iz vseh republik nekdanje Jugoslavije, v parku pa so razstavljeni kipi maršala Tita in kipi, kateri so mu bili podarjeni ob posebnih priložnostih.
Ob Hiši cvetja se nahaja še muzej 25. maj, kjer so razstavljeni številni eksponati, ki prikazujejo življenje in delo pokojnega vojaškega vodje in politika. Kompleks Hiše cvetja je sicer del Muzeja jugoslovanske zgodovine (ki pa je žal bil zaradi obnovitvenih del zaprt).
Istega leta jeseni sva se ponovno podala na pot v Beograd, tokrat za 6 dni. Izhodišče je bilo isto, nizkocenovni (a prijeten) hotel v predmestju Borča. Namen obiska je bil ponovno polovično privaten, malo pa sva si vzela čas zase in za nadaljnje raziskovanje mesta. Lahko se pohvalim, da sem glavne mestne avenije dokaj hitro pogruntal in nama je premikanje (vožnja) po mestu vzelo minimalno časa.
Prva točka tega obiska je bil gozdni park Zvezdara. Nahaja se v istoimenskem vzhodnem delu mesta, park pa se razteza na 137ha površine. Samo 15% je urejenih parkovnih površin, ostalo je naravni gozd. Park je bil namensko zasnovan na dotični lokaciji zaradi nekoliko višjega terena. Večinoma prevladujejo listnata drevesa zaradi proizvodnje kisika, zato Zvezdaro domačini imenujejo kar pljuča Beograda. V parku se nahaja še obsežen observatorij, otroški park, piknik prostori, ob vznožju pa tudi športne površine. Tako parkovni kot gozdnati del nudita številne poti za sprehajalce.
Po glavni mestni žili (beri Bulevar kralja Aleksandra) sva nadaljevala pot do čudovitega Parka Tašmajdan. Ime ponovno izhaja iz turškega jezika in pomeni kamnolom. Sestavljen je iz dveh delov, Velikega in Malega Tašmajdana, med katerima teče Beogradska ulica. Na mestu nekdanjega kamnoloma je urejen stadion, kateri se večinoma uporablja za koncerte in sprejme do 10.500 ljudi. Zraven stadiona je urejeno tudi zunanje in notranje kopališče. Park je vreden ogleda in sprehoda, priporočam pa tudi postanek v restavraciji / kavarni Poslednja šansa – odlična kava in številne mediteranske jedi.
Na skrajnem severu parka stoji markantna cerkev Sv. Marka. Mesto cerkve ni naključno, saj je bil tukaj leta 1830 prebran sultanov razglas o avtonomiji Srbije znotraj takrat še turške države. Zgrajena je bila med leti 1931-40, po videzu in arhitekturi spominja na srbsko-bizantinski stil gradnje – podobna je celo na samostanu v Graćanici. V cerkvi je pokopan zadnji kralj iz dinastije Obrenovićev, Aleksander s svojo ženo, med drugimi pa so tukaj pokopani tudi posmrtni ostanki velikega carja Dušana Nemanjića. Le eno križišče naprej na istem bulevarju se nahaja stavba Skupščine republike Srbije. Nahaja se na trgu Nikole Pašića (na začetku ali koncu Bulvarja kralja Aleksandra, kakor se vzame). Ideje zanjo so se pričele zbirati na začetku 20. stoletja, temeljni kamen pa je položil kralj Peter I. Karađorđević. Gradnja je trajala skoraj 30 let, saj jo je prekinila 1. svetovna vojna in gospodarska kriza takoj po njej. Prvo zasedanje takrat še skupščine kraljevine Jugoslavije je bilo leta 1936. Stavba je bila večkrat preimenovana, čeprav je osnovna funkcija ostajala ista: po 2. svetovni vojni je bila to Zvezna skupščina, katera je trajala za časa SFRJ in Zvezne republike Jugoslavije (v bistvu združbe Srbije in Črne Gore po razpadu SFRJ). Od konca julija 2006 pa se imenuje Zvezna skupščina republike Srbije. Stavba obsega 13.800 m2 površin, notranjost pa je oblikovana zelo natančno – vsak lestenec, vsako okno, celotno pohištvo in oprema, celo ročaji vrat so bili zasnovani po idejah ruskega arhitekta Krasnova. Nič ni neobičajnega, če pred stavbo srečate manjše ali večje skupine, katere preko zvočnikov ali celo brez njih izražajo svoja strinjanja ali nestrinjanja z aktualno politiko – nič drugače ni pri nas. Ker je bilo v mojih nogah še volje za nadaljnje raziskovanje, sva se podala na trg Terazije, kjer nikakor ne morete zgrešiti čudovite stavbe hotela Moskva.
Hotel Moskva oz. tudi palača Rosija je bil zgrajen med leti 1905-08 in je najstarejši delujoč hotel v Srbiji (trenutno z 4*). Osnovali so ga srbski in ruski arhitekti, kar se že na daleč odraža na izgledu stavbe, saj je bila grajena v stilu ruske secesije. Svečano ga je odprl kralj Peter I. Karađorđević, zahodne velike sile pa so vihale nosove, saj je večino investicije pokrila Rusija. Hotel nudi kar 4 banketne dvorane, spa, sobe in apartmaje, restavracijo ter kavarno, gostil pa je sama svetovna eminentna imena: fizik A. Einstein, prima balerina Ana Pavlova, državniki L. Brežnjev in I. Ghandi, v novejšem času tudi igralca Robert de Niro in Brad Pitt. Mimogrede, espresso stane 1.20€, kava z mlekom 1.70€, bolj »obogatene kave« pa od 2.20€ do 3.20€ (preračunano iz srbskih dinarjev). Najin glavni cilj še ni bil dosežen in po aveniji kralja Milana sva počasi korakala naprej.
Če imamo v Sloveniji znameniti šubičev »Nebotičnik« imajo v Srbiji Beograđanko- s 101m višine in 24 nadstropji je bila za časa izgradnje (1974) najvišji nebotičnik v mestu – danes sta pred njo samo poslovna stolpnica Ušće s 141m ter »dvojček« stolpnica Geneks s 135m višine; obe se nahajata v Novem Beogradu. V stavbi Beograđanke se nahajajo supermarket, modna blagovnica ter številni poslovni prostori. Po predvideni prenovi nameravajo na vrhu stavbe ponovno odpreti razgledno restavracijo, kot je bila na tem mestu že nekoč.
Nadalje proti vzhodu se je že kazala znamenita zelena kupola, najin zadnji cilj za danes. Mimo trga Slavija in skozi dve ozki ulici sva le prispela do hrama Svetega Save. Mirne volje lahko rečem, da je vsak obiskovalec presenečen nad markantno zunanjostjo cerkve, kakor tudi nad njeno notranjostjo. Prav tako je bilo z nama, pa nobeden ni veren. Iz zahodne strani vas pozdravi kip sv. Save, po pričevanjih enega začetnikov srbske pravoslavne cerkve. Mesto postavitve oz. gradnje je bilo, podobno kot pri cerkvi Sv. Marka, izbrano namenoma. Tukaj naj bi namreč turški vezir Sinan Kodža sežgal posmrtne ostanke sv. Save. Gradnja je potekala zelo dolgo – od leta 1935 do 2002, notranjost pa se še zaključuje.
Ideje in prvi načrti so nastali sicer že v pričetku 20. stoletja, vmes je posegla 1. svetovna vojna, po njej pa so ponovili izbor načrtovalca. Hram je zgrajen v srbsko – bizantinskem stilu, s kar 3.500m2 pa je največja pravoslavna cerkev na Balkanu, spada pa tudi med največje cerkvene objekte na svetu. V notranjosti so nahajajo še 3 galerije v velikosti 1.200m2 (1. nadstropje) ter manjša razgledna galerija velikosti 120m2 za razgled na okrašeno kupolo. Skupno lahko sprejme do 10.000 ljudi. Zanimivo je, da se pod hramom nahaja še ena cerkev, cerkev sv. Lazarja v velikosti 1.800m2. Namenjena je splošnem bogoslužju, v njej je tudi zakladnica ter kripte pokojnih srbskih patriarhov. Na južni strani se nahaja lep park, v stojnici pa lahko kupite tudi kakšne majhne spominke.
Ko sva se preko manjše ulice vračala nazaj k avtu, mi je pogled na sicer običajno manjšo stavbo pritegnil znan priimek – Tesla. Ne, ne gre za prodajalno modernih električnih vozil temveč za muzej Nikole Tesla. Nahaja se na križišču Krunske ulice in ulice Prote Mateje. Letno ga obišče kar 130.000 obiskovalcev iz vsega sveta. Stalna razstava prikazuje življenje in delo velikega izumitelja, muzejski vodiči pa vam na zanimivih modelih (nekateri so avtentični iz obdobja njegovega življenja, nekateri pa bolj moderne sorte) prikažejo njegove ideje za vsakdanjo uporabo in vizije prihodnosti – kar žal mi je bilo, da ga zaradi težje dostopnosti nisva mogla obiskati.
Pijača (in kasneje tudi kosilo) s prijatelji je bil dober razlog za obisk in potepanje po Zemunu. Zemun se nahaja SZ od zgodovinskega središča Beograda in je od leta 1936 del mesta. Po najdbah sodeč naj bi manjša naselbina na tej lokaciji obstajala že v rimskih časih, današnje ime pa verjetno izhaja iz izpeljanke slovanske besede za »zemljanke« – deloma ali popolnoma v zemljo vkopane manjše stavbe za shrambo živil, živali ali zatočišče za ljudi. Nekaj jih še danes obstaja ob bregu Donave.
Avto sva se odločila parkirati v »središču« kraja, to je pri glavni tržnici oz. po domače »pijaci«. Trg se ponaša z lepo neo-klasicistično stavbo magistrata iz leta 1832 ter, zanimivo, katoliško cerkvijo Device Marije. Zanimivo zakaj, saj je Srbija pretežno pravoslavna država. Cerkev je na mestu porušene džamije postavil red Kapucinarjev v obdobju habsburške monarhije. Danes služi le za katoliško bogoslužje, v svoji knjižni zbirki pa nudi ok. 3000 knjig za izposojo. Po obvezni kontroli stojnic na trgu (dragi ne moreš reči ne) sva prispela do, po moje, najlepšega dela Zemuna, to je »Kej Oslobođenja« ali po domače »Zemunski kej«. Kej je več kot 4km dolga obalna promenada, katera poteka vse od zemunskega pokopališča na SZ do izliva Save v Donavo na JV. Za res dobre pohodnike se od tukaj pot nadaljuje še ob Savi približno 2.5km naprej do parka Republike Srbske.
Ko hodiš med restavracijami (seveda z ribjo prehrano iz donavskih rib ter drugimi mesnimi specialitetami), kavarnami in različnimi stojnicami (sladoled, kokice, pečena / kuhana koruza, sladkorna pena …) imaš občutek kot bi bil nekje na morski promenadi. Ob spremljavi različnih uličnih glasbenikov sva prispela do seveda znamenitih splavov … Okoli novega leta ter v glavni poletni sezoni je ob večerih tukaj precej pestro (prav tako na Savi). Presenetilo naju je, koliko je tukaj različnih športnih površin – plezala, športna igrišča, trampolini, tekaške in kolesarske proge in še bi lahko našteval… Torej, če se želiš v Beogradu gibati, ni izgovorov, da se ne da – vsaka zelena površina nudi vsaj sprehajalne in kolesarske steze, če ne že tudi igrišča za mali nogomet in košarko. In ja, ljudje se gibajo – lahko so nam malo vzor. Domenjeni smo bili pri kultnem hotelu Jugoslavija, kateri se nahaja na lepi lokaciji ob Donavi s pogledom na Veliko Ratno ostrvo (gre za največji rečni otok na Donavi v Beogradu.
V glavni sezoni je možno nanj priti peš čez pontonski most, sicer pa nanj vozijo z manjšimi ladjicami in čolni. Na skrajnem SZ delu je manjša peščena plaža Lido, ostali del otoka pa je večinoma pokrit z gozdom in močvirji. Je zaščiten kot naravno biodiverzitetno območje, saj tukaj gnezdi večje število ptic, najdemo pa lahko tudi nekaj srn, divjih svinj, lisic, vider …) Hotel Jugoslavija je 8 nadstropna moderna zgradba s 3* in je bil za časa izgradnje (leta 1969) največji in najmodernejši hotel na področju Jugoslavije. Nudil je skupno 600 sob in 23 apartmajev, v katerih so med drugimi prebivali tudi angleška kraljica Elizabeta II, ameriška predsednika Richard Nixon in Jimmy Carter, astronavta Edwin »Buzz« Aldrin ter Neil Armstrong, pevka Tina Turner … Zaradi NATO-vega bombardiranja bližnjih stavb je leta 1999 utrpel nekaj škode, od leta 2013 pa znova v skrčenem obsegu (trenutno 104 sobe) posluje naprej. Nudi več restavracij, sejne sobe, frizerski salon, različne pisarne in kazino. Samo za informacijo – za lačne sladokusce poskrbijo v odlični mehiški restavraciji Zapata Rio (velike porcije in dokaj razumne cene). Če želite malo drugačno bivanje v Beogradu, je ob donavskem in savskem keju »parkiranih« nekaj zanimivih plavajočih hostlov…
Spomladi 2019 pa sva v Beograd potovala za najdaljše obdobje, tokrat za 14 dni. Namesto hotela sva se podala v iskanje ustreznega apartmaja – prilagojenost in dovoljeni psi sta namreč dva kriterija, ki ne nudita veliko možnosti, ampak kdor išče ta najde pravijo. Našla sva ustrezen apartma v predelu Savski Venac – parkirišče, dvigalo, lep dostop in dovoljeno za kužke pa seveda tudi zmerna cena.
Dobra stvar potovanja z psom je ta, da le-ta potrebuje sprehod in ti s tem posledično odpira možnosti raziskovanja okolice. Tako sva že naslednji dan »odkrila«, da se le 2 minuti od apartmaja nahaja stadion Partizana (oz. nekoč JNA). Stadion je sedež istoimenskega nogometnega kluba in sprejme nekaj več kot 29.700 gledalcev. Zgrajen je bil med leti 1948-51, otvoritvena tekma med Jugoslavijo in Francijo pa je bila odigrana že leta 1949. Tribune so pobarvane v značilni črno-beli kombinaciji, po kateri so znani tudi grb in dresi igralcev. Pri stadionu se nahajajo še klubska trgovina, notranja in zunanja telovadnica, pomožno nogometno igrišče ter kompleks teniških igrišč. Da pa do največjih rivalov ni potrebno hoditi daleč, se le nekaj 100m nižje nahaja še en legendarni stadion, stadion Rajka Mitića (eden najbolj znanih Zvezdinih igralcev) oz. bolj znan kot stadion Crvene Zvezde ali celo »beograjska Marakana«. Zgrajen je na mestu nekdanjega stadiona SK Jugoslavija, sprejme pa nekaj več kot 51.700 gledalcev. Gradili so ga med leti 1960-63. Na obeh stadionih trenutno izmenično igra tudi reprezentanca Srbije.
Ker organizirani navijači obeh klubov (Grobari – Partizan in Delije – Crvena Zvezda) ne veljajo za posebej »prijazne« fante, se je v času derbija in to ne glede na stadion, okolici le-teh bolje izogibati. Namreč, ker ob derbijih vselej prisotni »črni oklepniki« (beri pripadniki žandermarije) tudi niso prav prijazni. Presodite sami…
Savski Venac pa skriva še kar nekaj zanimivih lokacij. 10 minut sprehoda je do Hiše cvetja – od lanskega leta so zgradili nov večnamenski objekt (informacije ter prodaja vstopnic, sanitarije, kavarna in spominki) in olajšali dostop za starejše obiskovalce. Lepo in pohvalno.
Od Hiše cvetja se lahko sprehodite ali peljete dobra 2km naprej po bulevaru kralja Aleksandra do Kraljevskega kompleksa. Gre za domovanje nekdanje jugoslovanske kraljeve rodbine Karađorđevićev, katero se razprostira na 136ha površine. V kompleksu se nahajajo: Kraljevi dvor, kjer biva prestolonaslednik, princ Aleksander II. s svojo družino; Beli dvor – sezidan je bil kot rezidenca sinov kralja Aleksandra I., po njegovem atentatu pa je tukaj živel njegov brat, regent Pavle Karađrđević.
Po 2. svetovni vojni je bil Beli dvor občasna rezidenca maršala Tita, po njegovi smrti pa tudi predsednika ZRJ Slobdana Miloševića; kraljeva kapela; slamnata hiša; velik angleški vrt – park; bazeni … V kraljevskem kompleksu se danes nahaja tudi velika kraljeva knjižnica z okoli 35.000 knjigami, dve galeriji s številnimi neverjetnimi eksponati … Kraljevski kompleks je možno obiskati samo kot organizirana skupina preko turistične organizacije mesta Beograd. V času glavne turistične sezone (april – oktober) vam nudijo voden ogled v srbskem in angleškem jeziku – cena 650 dinarjev (5.5€) na osebo, vključen je avtobusni prevoz od trga Nikole Pašića (v bližini stavbe)Skupščine in nazaj, vstopnina ter vodenje.
Med druženjem z njeno družino sva si vzela tudi čas za sprostitev in ogled Ade Ciganlije – ne, to ni kakšna romska naselbina da ne bo pomote (čeprav se jih na žalost najde kar precej, pa ne da bi jih posebej iskali…). Gre namreč za največji otok iz rečnih nasipin na Savi. Velik je 8km2 in je na JZ strani z nasipom povezan z celino – torej je v bistvu polotok. Do njega se pride enostavno – od središča mesta se ob Savi peljete v smeri Obrenovaca, ko pridete mimo beograjskega sejmišča pa vas vodijo table do vstopne točke. Glede imena je več razhajanj, najverjetneje pa izhaja iz sestavljenke dveh keltskih besed »singa« in »lia«, kasneje pa slovnično urejene v ciganlija, medtem ko ada preprosto pomeni otok. Največja zanimivost na Adi (kot jo domačini krajše imenujejo) je zagotovo Savsko jezero, nastalo z dodatnim nasipom na JV strani otoka. To je največje naravno kopališče v mestu, v poletnih mesecih se na bregovih jezera sonči in kopa med 200 in 300 tisoč (!) ljudi.
Na jezeru je možno tudi veslati, smučati s pomočjo vlečnih žic, se poskusiti v skoku z elastiko ali pa preprosto uživati v domači hrani in pijači – namreč tukaj je največje število lokalov / tekoči kilometer, zelo živahno pa je tudi ob večerih. Z avtom se lahko zapeljete na otok (150 din za celodnevno karto) ali pa ga pustite na zunanji strani jezera in se peš odpravite po številnih urejenih poteh. Na Adi se nahaja še eno manjše naravno jezero (Ada Safari), katero pa je večinoma namenjeno ribolovu. Ada Ciganlija je danes v bistvu največji športno-rekreacijski park v Beogradu, saj ponuja igrišča za golf, ragbi, klasični in mali nogomet, košarko, odbojko, tenis, številne kilometre kolesarskih in sprehajalnih poti, kopališče, otroška igrišča, piknik prostore, pustolovski park, posebnost pa je tudi manjši športno-rekreacijski predel, prilagojen gibalno oviranim ljudem. No ja, pa tudi za lakoto in žejo se ni za bati.
Da pa nisva bila vezana samo na Beograd sva se malo potepala tudi po bližnji okolici. Uro vožnje proti jugu (približno 75km) se nahaja manjši kraj Topola, kateri je sam po sebi enak številnim drugim. Namen obiska je v bistvu bil hrib Oplenac nad Topolo, kjer se nahaja mavzolej kraljeve rodbine Karađorđevićev. Celoten kompleks zajema:
- prekrasno cerkev sv. Jurija (Đorđa) iz leta 1912, v kateri je podzemna kripta z posmrtnimi ostanki kraljeve rodbine. Celotna cerkev je okrašena z mozaiki iz 1cm x 1cm velikih kamenčkov – vsaka čast tistim, ki so vse kamenčke sestavljali!
- muzej
- kraljičina in kraljeva vila
- kraljevi vinogradi
- Karađorđeva cerkev
- spomenik kralju Petru I., kateri je dal zgraditi celoten kompleks.
Pod hribom se nahaja tudi manjši prijeten hotel. Celoten kompleks se nahaja v naravnem gozdnatem parku, kjer boste našli tudi številne sprehajalne poti.
Obiskala sva tudi Smederevo, sicer čisto običajno industrijsko mesto, približno 60km vzhodneje od Beograda. Ni naju zanimala železarna ali druga industrija, pač pa znamenita smederevska trdnjava, katera se nahaja ob izlivu reke Jezave v Donavo. V celotnem obsegu meri ok. 14ha in velja za eno največjih trdnjav v Evropi, zgrajena pa je bila sredi 15. stoletja. O kakovosti gradnje in vzdržljivosti priča več neuspešnih poskusov vpadov turških vojska – na koncu je zmagala lakota s strani obleganih znotraj trdnjave.
Trdnjava ima obliko neenakomernega trikotnika in je sestavljena iz dveh delov: »veliki grad« in »mali grad«. Mali grad se nahaja v SV vogalu in je bil prebivališče vladarja (despota Đurada Brankovića), preostali del trdnjave je bil namenjen vojakom in drugim prebivalcem. Mali grad je še danes urejen v stilu 15. stoletja, da lahko obiskovalci občutijo način takratnega življena: vladarjeva utrdba, vodnjak, puškarna, prostori za spremstvo … V velikem gradu je stala tudi manjša cerkev, več orožarn, vadnice za vojake, bivališča navadnih prebivalcev …
Danes je znotraj večjega dela trdnjave urejen park, manjši bar ter prostor za zunanje koncerte … Še to – v okrepčevalnici AS Expres Gril nasproti trdnjave vam pripravijo super srbske specialitete za smešno nizke cene.
Čeprav sva prepešačila ogromno Beograda, se ga še nisva toliko nasitila, da naju ne bi več gostil v prihodnosti – nenazadnje je treba vsaj negovati družinske odnose in spotoma še kaj zanimivega obiskati. Beograd še ni končal z nama in midva ne z njim 😉